(Zapisal sem kratek dnevnik okrog ene starševske izkušnje. Beri, kdor hoče. Spreglej, kogar ne zanima.)

Ura je okrog 6. Morda kaj malega prej, vsekakor pred budilko, ki je od rojstva otroka nekako izgubila na funkciji.

Funkcijo budilke je namreč prevzel otrok sam. Torej Aria.

Zadnjih nekaj noči se je odločila, da bo prespala z menoj. Doslej je namreč spala z Najo, na postelji v sosednji sobi.

No, spanje z otrokom ni ravno idealno, ampak niti pomislim ne (zaenkrat vsaj), da bi njeno željo zatrl, ker mi je njena bližina prijetna, istočasno pa se predobro zavedam, da bi mi bilo hitro žal te odločitve.

Pride jutro in pride bujenje, ki je njena domena. Kot ji je običajno v navadi, ima zjutraj svoje rituale, ki so vsak dan drugačni. Predvidljiva je le ritualnost sama po sebi.

Pokliče mamo naj se nama pridruži, Naja se odzove in dokler se jutranje prekobaca k nama, tamala menja mišljenje in ne želi si več njenega prihoda. Prične s histeričnim (vsaj ob tisti uri se je tako zdelo) “mama proč, mama spat”.

In to traja.

Naja se jasno uleže k meni in skupno si ogledujeva jutranjo fiksacijsko-histerijo, ki nima - vsaj za naju - pretirane logike. Aria vztraja.

Jok in dretje se stopnjujeta. Sledijo povpraševanja-pogajanja: “Si jezna? Si žalostna? Si hotela mamo tukaj, zdaj je tu, kaj je narobe? Aria, kaj je narobe?”

Jok, dretje, jok, udarjanje.

V tistem trenutku je praktično vse v meni preziralo o

Ario in njeno obnašanje; kaj zaboga sploh hočeš in ali se je res potrebno dreti tako zgodaj?

Nakar sem se spomnil enega od osnovnih “principov”, o katerih govori konglomerat Neufeld-Mate-Juul:

“Vsako čustvo mora biti sprejeto, sicer se tvega potlačitev (in posledične težave).”

Med odraslimi in otroci obstaja (po potenci) ena ključna razika: odrasli se (načeloma) lahko razumsko odločamo v čustvenih situacijah.

Otrok tega ni sposoben, ker mu neodrasli možgani tega ne omogočajo - otrok enostavno je.

Ko sem se v nekem polsnu opomnil tega preprostega dejstva, sem šel mimo svojega nadrkanega odziva in Ario enostavno objel. Drla se je še nekaj časa, celo fizično protestirala, a iz sekunde v minute je silovitost odziva pojenjala in divjost je pričela spodrivati mirnost.

Po nekaj minutah je otrok spet bil “v balansu” in kot da se v bistvu nič ni zgodilo.

Na zelo pomemben način se je meni dogajalo popolnoma isto kot njej.

Nekaj se je zgodilo, prišel je podzavestni impulz/odziv na to.

Do sedaj opažam, da so take situacije v osnovi najtežji in verjetno najpomembnejši starševski izziv - da greš mimo svojih (nekaterih) reakcij na vedenje otroka, ki te “nerviral in mu ponudiš varno zavetje in sprejemanje.

Problem je v tem, da je čisto vsak od nas bil deležen “nečesa” v svojem ranem otroštvu, kar nam sproža reakcije oz. dela (podzavestno) nesposobne primernega ravnavnja.

In sčasoma lahko te napačne odzive avtomatsko izvajamo in le ponavljamo čustvene rane, ki smo jih dobili sami.

Z Juulom se v celoti strinjam v marsičem, še posebno pa v tem: “Ni ga starša, ki namerno škoduje svojemu otroku.“

Vsa neprimerna starševska vedenja so vselej le posledica lastnih nerazrešenih travm.

Prvi korak je jasno spregledati, kje so naše rane. Zatem pa aktiven poskus spreminjanja lastnega vedenja “sredi nevihte”.

Ko je stanje mirno in je vse lepo, je lahko biti pameten.

Ko pride frka, pa je “to to”. Sem tudi mnenja, da je “celjenje ran” najuspešnejše ravno takrat - sredi nevihte.

A kaj ko je takrat tudi najtežje.

Hvala za branje.

0 comments

Principi pametnega treniranja v fitnesu

Je veslanje na 2.000m popoln test kondicije za fitnes-rekreativca?

Normalizacija nemoči

Primer VO2 max treninga // Novi YT posnetek

Psihološko ozadje tvojega telesnega udejstvovanja

See all posts from Jan Hrvatin